Ready, go.
In sva šla. Vsak po svoje, vsak s svojim. »Ta najmlajšemu« je na novih dogodivščinah delal družbo skuter, meni pa moj Hanzi.
Končno dočakala dan D in akcija. Uspešno premagala tremo (spet) in strah (spet) in je šlo. Presenetljivo glede na to, da sem zadnjo vožnjo imela lani 2. novembra, sem se kar znala peljat .
Preteklo nedeljo je imel moj Hanzi servis kar na domačem dvorišču. Je bilo potrebno preveriti in napolniti pnevmatike, ampak Špela kot Špela je izkoristila pomoč še za dodatne stvari, vezane na Hanzija in je sedaj pripravljen v nulo. Bom po pravici povedala, da vsega ne znam, sploh kar se strojev in »mašin« tiče sem bolj … ampak še dobro, da se najde kdo, ki mi pri tem pomaga . Hvala. Izgleda, da so še kavalirji na tem svetu.
Kot sem že omenila, sva šla vsak po svoje. »Ta mlajši« samo s hitrostjo do 25 km/h, jaz seveda malo več. Saj sem že »old« varianta in odrasla, njemu še malo manjka. Skuter ima blokado in naj me še tako lepo prosi (včasih zna tudi to), da bi jo odstranili, ne popustim. Ko bo imel narejen izpit s tem ne bo težav, zaenkrat ne, pa če sem kljub temu zanj mal čudna. Če drugim dovolijo prav, sama te odgovornosti ne bom prevzela. Že tako se hitro kaj zgodi. Sama sem šla v drugo smer, na ogrevanje na mojo priljubljeno »traso« in je bilo ravno prav. Vidim, da še znam (100 % nikoli), začetni strah premagan in sedaj samo še dalje, novim zmagam, ops, novim kilometrom naproti.
Vesela 🙂
