Če povem po pravici me tetoviranje res ni nikoli kaj preveč zanimalo. Se mi zdi, da je bila to prioriteta moških, pa še to so imeli tatu na temo služenja svojega vojaškega roka, tetovirane ženske se ne spominjam.
V zadnjih letih so te vloge kar dobro porazdeljene. Za tatu se odločajo tako moški, kot ženske. Motivi so različni, izdelki vrhunski, umetniški, res domišljija in seveda tetovator delajo svoje. Prave umetnosti.
Ko je moj najstarejši sin prišel z idejo, da bi se šel tetovirat, sem bila seveda proti. Normalno, da je bil moj odgovor negativen. Bila sem obremenjena s predsodki in vsem kar sodi zraven in seveda je bil tudi odgovor pričakovan. Prednost sem imela tudi v tem, da še ni bil polnoleten in bi tako potreboval moje soglasje. Saj sva imela nekaj časa tiho mašo ampak sva kar hitro pozabila na to temo. Po skoraj 10 letih pa je ta ideja prešinila mene. Tako kot je čez noč prišla ideja o izpitu A kategorije (jaz pravim na klik) tako je prišla tudi ideja o lastnem tatu-ju. Začetno navdušenje je kmalu zamenjal strah. In to strah pred bolečino. Seveda mi že v laboratoriju, ko je potrebno dati kri, ni prav prijetno. Ampak tisto je skoraj nujno. Tu bi se pa kar sama od sebe prepustila pikanju in ne samo enkratnemu, pa tudi prav hitro ga ne bi bilo konec. Ampak firbec dela svoje in če sem se tako odločila, bom tudi tisto bolečino prenesla. Seveda izbira teme ni bila problem. Obsedena z mojih hobijem in Hanzijem (moj motor, če še ne veste), točno sem vedela kaj želim. Na spletu se dobijo zanimive ideje in ena mi je kar hitro padla v oči in pri tej izbiri sem tudi ostala. Iz mojih prejšnjih zapisov ste lahko ugotovili, da veliko svojih nenavadnih idej delim s sodelavkami in z mlajšim sinom. To so osebe, ki jim zaupam in vem, da bodo stvari obdržale zase. Pri mlajšem sinu sem resnično presenečena, da vse obdrži zase in me pri tem celo podpira. Seveda je bila njegova reakcija pričakovana. Porajala so se vprašanja, če je to res ali ga samo hecam, a me ni strah, pa on bi tudi enega levčka, ker je ravno lev po horoskopu. Pa sva se hitro zmenila, da naj do 18. leta počaka, prav tako bo mogoče takrat imel drugačen okus in si bo namesto levčka želel kaj drugega, lahko pa da ga bo celo minilo. Pa tudi moje privolitve ne bo potreboval.
Po izbiri tatu-ja pa v akcijo, in sicer najti nekoga, ki se ukvarja s tetoviranjem. Kakšnih težav pri tem ni bilo. Našla enega v Kranju. Po e – pošti poslala »slikco« in se pozanimala o okvirni ceni in kaj kmalu sem dobila termin za razgovor, da se dogovorimo o velikosti, mestu in vsemu, kar pritiče zraven. Sama sem točno vedela kaj želim, želela pa sem si tudi, da bi bilo narejeno do začetka nove motoristične sezone oz. vsaj do takrat, ko se začnejo nositi kratki rokavi. Tako je prišel dan, ko sem se šla »samo pogovorit« o mojem tatu-ju. Sprejela me je prijazna gospodična, ki je bila na koncu celo moja tetovatorka. Ne vem od kje meni ideja, da to delajo samo moški. Jaz in moja pamet 😊. Seveda me je presenetila, ko je enostavno izjavila, de če imam čas, ona ga namreč ima in tatu lahko že takoj narediva. Čisti šok efekt. Meni je naprej na misel prišlo, kaj bo, ker še kosila nisem skuhala, pa mlajšega je treba peljat na rekreativno jahanje, pa kako bom to vse izpeljala. Na koncu sem si mislila svoje. OK. Sta dovolj velika, hladilnik poln, bosta že nekaj pojedla. Bom pa tudi pravočasno doma, tako, da tudi prevoz ne bo problem. Po začetnih formalnostih in usklajevanju velikosti tatu-ja sem bila že na stolu in akcija. Seveda v pričakovanju nenormalnih bolečin, na koncu pa skoraj »žgečkanje«. Ob klepetu je minilo, kot bi mignil, sama navdušenja nad končnim izdelkom nisem znala skriti. Verjetno se mi je smejalo naprej in nazaj, seveda je bilo potrebno obvezno fotografiranje. Za spomin ne, ker ga imam sedaj trajno na levi roki ampak ga je bilo potrebno še prej komu pokazati in drugače, kot s slikco pa res ni šlo. Prejela sem še navodila, kako nadaljevati z nego tatu-ja in kako naj se po enem mesecu pridem pokazat in to je bilo to. Jaz in moj prvi tatu😊. Reakcija mlajšega sina je bila, da sem res nora. Sicer mu je bil všeč ampak občutno prevelik, starejši pa se je kar obrnil stran. Seveda sem ga spet prehitela. Sem izvedela, da ima svojega izrisanega že kar nekaj časa, samo, da še čaka na primeren trenutek. 1:0 zame😊. Ampak takega nasprotovanja, kot ga je bilo v začetku z motorjem ni bilo. Oba sta na koncu rekla, da je lep in če je to meni všeč, prav. Saj ga bom jaz imela. Ju ne moti.
Moj tatu (prvi) je enostaven, zanimiv, po mnenju nekaterih »hud«. Sem napisala prvi, ker imam izbranega že drugega in še naj kdo omeni, da se zarečenega kruha največ pove. V mojem primeru res. Ampak ta ne bo tako hitro na vrsti, so še druge stvari pred njim (pa spet bi bilo bolje, da bi se ugriznila v jezik).