Danes na potep v zelo prijetni družbi . Oba, tako voznik kot njegova sopotnica in
partnerica imata dolgo kilometrino. S tem mislim na osebno in tudi motoristično.
Prevoženih imata že toliko kilometrov, da jih jaz ne bom imela nikoli, pa če se še tako
trudim. Saj se tolažim, da sem malo pozno začela nabirat kilometre ampak…. (ampak
nikoli ni prepozno). Vse se zgodi z določenim razlogom.
Naša končna destinacija je bil Mozirski gaj in seveda ogled čudovitega parka. Izognili
smo se avtocesti in potovali po naši preljubi deželici iz Kranja do Kamnika. Potem so si
sledili kraji Buč, Špitalič, Vransko, Braslovče, Letuš in naprej do Mozirja. Je bilo kar
hladno ali pa bi se morala malo bolj obleči. Bom vedela za naslednjič. Pri nas je bilo
zjutraj sonce, adrenalin tudi naredi svoje, vožnja, vreme in hitrost pa svoje. Saj se bom
ogrela .
Seveda je bila najprej potrebna ena dobra kava, malo oddiha in potem peš po urejenih
poteh parka in ogledu čudovitih zasaditev. Seveda so le-te, letnemu času primerne.
Prevladujejo tulipani, narcise so že skoraj odcvetele, hiacinte zavohaš že na daleč.
Menda je posajenih več kot 200 tisoč tulipanov. Štela jih ravno nisem, sem pa ujela ta
podatek v pogovoru dveh drugih obiskovalcev. Poleg tega so v parku še razne druge
zanimive postavitve (stolp, živali iz slame, mlin, stara kovačija in razstava starih šiviljskih
strojev) in ribniki. Vse je res lično urejeno, pa če je še družba prijetna, čas zelo hitro
mine.
Ker je padlo nekaj kapelj dežja smo se odpravili nazaj domov. Smo šli kar po isti trasi oz.
smeri in varno prispeli vsak do svojega doma. Števec na mojem Hanziju je zapisal
dodatnih 163 km. Praznični dan je bil res lepo preživet.
