Odločitev, da se za konec tedna nekam odpeljem, me je najedala kar nekaj dni. Običajno
ne, tokrat pa sem spremljala vremensko napoved in si želela, da bi bilo vreme res takšno, kot je bilo napovedano. Ker naj bi bila sobota lepša oz. toplejša kot nedelja, sem
tokrat naredila izjemo in se odločila, da greva z mojim Hanzijem kar danes do morja.
Malo morskega zraka in D vitamina ne škodi. Vstala sem že navsezgodaj zjutraj predpripravila kosilo, obesila »žehto« (da bo suha, ko pridem domov), naredila zajtrk »tanajmlajšemu« in brez slabe vesti odšla na pot. Res sem se glede ure malo uštela, očitno je bilo še prezgodaj, saj sem imela meglo skoraj do Unca. Vmes sem pa tja kakšen hinavski pogled sonca, drugače sama sivina. Če ne bi vedela, da se bodo »vremena Primorcem razjasnila«, bi šla kar nazaj domov. Nekje bi že obrnila.
Cilj je bil Strunjan (za Portorož mi ni bilo). Prispela brez težav, kljub megli, in temu, da so na AC spet dela in je na nekaterih delih zoženje pasov. V tem primeru, pa je bila odločitev, da grem zgodaj na pot kar pravilna. Ko sem se vračala nazaj domov, so bili na nasprotni strani kar dolgi zastoji.
Ni ga čez prvi pogled na morje, ko se spustiš proti slovenski obali. Veselje, kot pri malem otroku. Pa tudi vreme se je naredilo in je bil pogled toliko lepši.
Hanzija sem parkirala na označenem mestu za motorje. V Strunjanu imajo to lepo urejeno. Pozanimala sem se kaj je s parkirnino, pa je bilo parkiranje brezplačno. Raje vprašam, kot pa, da potem dobim še kakšno kazen (celo pajka). Že dopoldan je bilo kar nekaj obiskovalcev, tudi motoristov. Sicer Italijani, ampak nasmeh in pozdrav, se vedno razume. Privoščila sem si dooooolllllgo belo kavo (tako količinsko, kot časovno), malo poklepetala, poslikala (brez tega ne gre) in prijateljem poslala »dokazni material«, da sem res v Strunjanu. Nekaj korajžnih je bilo v vodi, sama tudi pomislila nisem na kopanje. Je bilo že zadnjič na Krku dovolj.
Počasi nazaj, kar po AC. Pregovor, da vaja dela mojstra, res drži (sem še daleč od
mojstra, ampak AC se ne bojim več toliko, kot sem se je na začetku).
Danes naredila 297 km. Do mojega cilja v tem letu manjka le še 26 km. »Pogruntam« še eno lepo destinacijo in tako bo zaključek moje moto sezone popoln.
Pa še malo dokaznega gradiva…
