Pa pojdimo po  korakih.

Ko sem se prijavila na predavanja iz CPP sem  novico z velikim veseljem oznanila svojima sinovoma ob nedeljskem kosilu. Doživela hladen tuš. Mlajši sin ni nič komentiral (ne vem, če je čisto dojel), starejšemu je skoraj čeljust padla v krožnik, potem se je pa začelo. Kaj se grem,  naj si najdem kak drug hobi, da imam krizo srednjih let, druga puberteta, še sram ga bo. Nad takim odzivom sem bila tako presenečena, da sem se takoj v ponedeljek odjavila od predavanj. Seveda tisto noč nisem spala mojih običajnih 5 ur in sem res razmišljala, kaj mi je treba tega in da bo res najbolje, da zadevo zaključim po hitrem postopku. Ko sem odziv sinov povedala sodelavki je bila čisto zgrožena. Na lep način mi je povedala kaj si ona o tem misli in da, če me  to res veseli, naj izpeljem do konca in kolikor me ona pozna mi bo to tudi uspelo. Otroci grejo  in je skrajni čas, da nekaj naredim zase. Njene besede so me glodale in glodale in na koncu sem se res ponovno prijavila na tečaj CPP vendar pri drugi avtošoli.  Nerodnost sem premagovala z izgovarjanjem na svoja leta, vse sem obrnila na šalo.  Nisem vedela, če bom sploh uspela zadevo izpeljati do konca ampak kot sem omenila že na začetku, ob podpori določenih oseb mi je uspelo.  

Na prvem predavanju mi je bilo nerodno, ker sem bila od vseh kandidatov najstarejša.  Nekateri so bili kot moj najstarejši sin in sem se spraševala kaj mi je tega treba. Ko  so izvedeli za moje razloge se jim ni zdelo nič čudno in na koncu so mi celo zaželeli srečo in da, čimprej izpeljem zadevo do konca, da dokažem, da kljub letom nisem še za staro šaro. Naslednja predavanja so bila že lažja in tudi marsikatera  tema je bila za mene koristna.  Od opravljanja vozniškega izpita za avto je bilo že kar nekaj desetletij,  marsikaj pozabiš, se pa zadeve tudi spreminjajo.

Moja naslednja odločitev je bila, da nadaljujem, če naredim teoretični del izpita. Izkoristila sem vsako minuto časa in  reševala teste na spletu.  Seveda na moje veliko veselje in na veselje moje sodelavke,  ki je prva izvedela novico, sem teoretični  del opravila uspešno, v prvem poizkusu.   Sedaj sem vedela, da je samo še vprašanje časa, kdaj bom lahko začela  z urami vožnje in da spoznam inštruktorja. Seveda sem se naprej pozanimala  kateri inštruktor bi bil primeren.  Kakšnega »psihiča«  nisem potrebovala in sem imela res srečo. Za mene je bil pravi. Mlad, prijazen, »skuliran«.  Ravno to umirjenost mu zavidam še danes. Na začetku se mi je kar smilil, da se bo moral ukvarjati z mano, ampak služba je služba.   Verjetno se pri delu srečuje z različnimi kandidati.

Seveda so ga naprej zanimale moje izkušnje z motorji. Vožnja z avtomatikom v mladih letih ni nič v primerjavi s temi »mrcinami«, ki jih imajo v avtošoli, kaj šele potem, ko se sam odločaš za nakup. Jaz, ki nisem imela pojma kako se vozi s sklopko (pustimo avto), kako prestavim,  kje ima motor sploh prestave in vsi ti sestavni deli in tekočine, pa obrati in kaj vem kaj še (zdaj vem). Odkrivala sem stvari, ki so nekaterim,  zlasti  moškim, samo po sebi umevne. Meni je bilo vse španska vas.  In tako žensko naj bi naučil vozit? Verjetno je pridobil par sivih las  na moj račun.   Ker si že takoj na začetku nisem želela stroškov  z nakupom opreme sem si obleko izposodila v avtošoli.  Po vizualno hitri oceni mojega stasa je izbral po mojem mnenju vsaj pol prevelike hlače, pod težo jakne sem kar malo skup zlezla. Izbor čelade je bil pa kategorija zase.  Tu se pa začnejo problemi.  Prej vsak las na svojem mestu, pod točno določenim kotom in v liniji. Ko dobiš čelado na glavo je tako, kot da še nisi nikoli videl frizerja (tako je bilo pri meni, ne govorim za vse).  Pa ne mi govorit o kakem vetru v laseh. Malo morgen 😊. Frizura gre k vragu in si kakršen si. V moji glavi se je dogajalo na polno.  Po izbiri opreme je sledila predstavitev motorja in potem sva začela na poligonu. Motor v prosti tek, v prvo prestavo, speljat, ustavit, v prosti tek , v prvo prestavo in tako ponovi vajo, dve uri. Sprva je še tekel ob meni in za mano (malo za hec mi je prišlo na misel, da tako še noben moški ni letal za mano😊). Verjetno si je mislil, bolje da jo ujamem, kot da mi zgrmi na tla, se poškoduje in kličem rešilca.  Ampak meni je šlo in  potem je kar stal na miru, jaz pa krožila okoli njega (se je situacija malo obrnila😊).  Malo za šalo in hec. Tako hudo ni bilo. Mi je na koncu povedal, da sem presenetljivo hitro speljala.  Tako je potekalo par ur, samo, da je nadgradil še z drugo prestavo in malo več zavijanja v levo in desno.  Seveda na Kawasakiju ER 6, kje je bil šele tisti motor, ki sem ga gledala od daleč.  Ampak kmalu sem dobesedno presedlala na Yamaho MT07. Še dobro , da ni opazil, mogoče pa tudi je, ampak že takrat je v meni vse vrelo. Adrenalin je delal svoje.  Ampak midva sva bila še vedno na poligonu. Sama sem komaj čakala, da grem na cesto ampak inštruktor je očitno že vedel kaj dela.  Potem je prišla na vrsto vožnja v osmici in tam sem si pridelala prvi padec.  Seveda sem se malo poškodovala ampak sem bila kljub bolečini modro tiho, ker sem se bala, da bova zaključila. Ampak se vse preživi.  Seveda me je bilo sram, verjetno sem bila rdeča kot puran, ampak še dobro, da v tem primeru čelada reši vso zadrego. Kljub temu, da sem se je  težko navadila, ima nošenje čelade svoje prednosti (poleg varnosti seveda). Nihče te ne pozna in lahko tudi komu pokažeš jezik, pa ti nič ne more. Pa ne delam tega. Ampak boste razumeli, kaj želim povedati. Lep si s čelado ali brez. Moraš kar hitro opraviti z vsemi predsodki. Je lažje. Šarmiral boš kasneje, ko se boš znal vozit, zdaj se uči in si kakršen si😊.

Končno je padla odločitev, da greva na cesto (seveda, to mi delaj😊).  V avtošolo sem prišla, da se vozim, ne pa, da sem ves čas na poligonu in delam vaje, ki so kar nekaj. Seveda je bilo to moje prvo razmišljanje, potem sem krepko spremenila svoje mnenje in sem tudi ugotovila zakaj. 

Moji prvi kilometri na cesti so bili nesigurni, prestrašeni, obotavljivi.  Strah pred padcem, trema, vročina so naredili svoje. Vsa  obleka, jopič, čelada, rokavice , škornji, zunaj 35 stopinj. Ne hodim v savno ampak jaz sem se vsakič počutila, kot da bi ravno prišla iz nje. Majica se je kar lepila na mene, pa še kaj drugega tudi in spet so imeli moji »klikerji« polno dela. Poleg vsega se mi je po glavi vrtelo še kaj si inštruktor misli in kako uboga kandidatka sem. Res se mi je smilil. Upam, da jaz tudi njemu. Itak sem bila kandidatka, on pa je samo opravljal svoje delo. Predvidevam, da težko.   

Počasi sva potem iz ure v uro nadgrajevala vaje na poligonu in cesti. Odkrivala sem meni neznane kraje, čeprav živim v okolici in včasih sem si mislila, pa kaj me vozi v te »rovte«. Počasi sem ugotovila zakaj.  Točno je vedel kaj dela in kaj potrebujem. Ure so se nabirale, velikokrat je ponagajalo vreme, da so odpadle, v meni pa se je kar naprej porajalo vprašanje ali bom izpeljala do konca. Kljub inštruktorjevem mnenju, da bo vse v redu in da bom uživala na vožnji, kar je očitno že zgodaj presodil, se je meni zdelo, da se vse skupaj že predolgo vleče, pa bil je šele september. In potem me je samo streznil, da naj si zastavljeni cilj prestavim in da bova nadaljevala spomladi naslednje leto. Če bi vedel, kako me je s tem takrat prizadel, bi verjetno ravnal drugače.  Ampak po pogovoru z znancem, ki je motorist že več kot 30 let,  sem spet na to gledala z drugimi očmi in da je bila to pametna odločitev, samo malo bolj kruto povedana. Mogoče ni mislil tako, jaz sem tako razumela.  Če bi mi uspelo izpit narediti jeseni, potem celo zimo ne bi vozila in spomladi bi bila popoln začetnik.  Kaj bi mi pomagal izpit, če bi bila povsem iz forme in bi bil strah še večji.  Tako pa sva spomladi takoj ko je bilo možno začela z vožnjo, osvežila zadeve, nagradila in si mislila, do maja do praznikov bom  pa že imela izpit. Aja, malo morgen spet se je zavleklo.  Dopust, grdo vreme,  jaz pa spet jezna, zoprna.  Kamor koli sem šla, povsod motoristi. Slišala sem jih že na kilometre daleč.  Sploh pogled na motoristke mi je dvignil pritisk.

Najbolj sem bila jezna, ko sva se končno zmenila za vožnjo, potem pa dež. Moja ugotovitev je bila, da  me še vreme ne mara in da se je celo vesolje zarotilo proti meni.  Ampak  vremena »Kranjcem« so se tudi zame razjasnila in končno sem dobila signal, da se prijavim na praktični del izpita. 

V tem času sem tudi kupila motor, ki sem ga  poimenovala v Hanzija. Dejansko gre za Kawasaki  Z650. Nekoliko je podoben Yamahi MT07, ki sem jo vozila v avtošoli ampak ta me je nekako bolj pritegnil. Čeprav so želje nekoliko drugačne, ampak za začetek je to čisto v redu motor, mogoče bo kasneje, kaj drugega. Ali pa tudi ne. Odvisno.  Tako sem ga lahko občudovala samo v garaži, se pri zaprtih vratih usedla nanj (da me ja kak sosed ne bi videl😊) in sanjala. Še pri teh letih, ampak to je bilo za mojo dušo 5 minut sprostitve.

Praktični  del izpita je bil določen za 16.6. ob 12. Uri.   Kako bom to izpeljala pri vseh zadevah, ki so se v tem času odvijale, nisem vedela. Mlajši sin v devetem razredu. Zaključne ocene, nekaj težav. Potem valeta in »after parti« in vse to en dan pred izpitom. Zabava me je skrbela, ker so vsi fantje obljubljali, da bo to žur, pijača v potokih in glede na to, da je bil moj mali šele enkrat  pijan (na mojo grozo) me je to skrbelo še bolj kot izpit.  Ko sem ga po zabavi ob štirih zjutraj pobrala na dogovorjenem mestu sem bila presenečena. Fant v redu, samo malo utrujen. Saj ne bi toliko komplicirala  ampak ob 9.uri zjutraj je imel vpis v 1. letnik srednje šole in res ne bi bilo v redu, če bi bil ves na glavo. Ampak vsaj to se je izteklo v redu, ocene tudi in se je lahko vpisal v izbrani program. Potem pa hitro domov. Sin je šel spat. Saj ni čudno po celem dnevu in noči žuranja. Jaz sem se preoblekla v motoristično opremo in šla še na  uro ogrevanja, potem pa je bila hitro ura 12.  Da imam izpit je vedel le mlajši sin, ki ga očitno ni zanimalo in obe sodelavki. Informacijo sem raje obdržala zase, ker bi se od sramu udrla v tla, če mi ne bi uspelo.

Ne bom se spuščala v podrobnosti moje izpitne vožnje ampak prepričana sem bila, da ne bo šlo skozi. In ko je član izpitne komisije po vsej pridigi oznanil, da sem naredila, drugega nisem mogla izjavit kot »A res in hvala« in to je bilo vse. Zavedanje (veselje), da sem izpit uspešno opravila  je prišlo za menoj kasneje.  Počasi to dojemam in si včasih mislim, poglej jo, res ji je uspelo. In kdor me pozna ve, da sem zelo pesimistična, samokritična, nepopustljiva do sebe. Ampak v tem času sem se malo spremenila in se menda še spreminjam (čeprav prepočasi)  in sem resnično ponosna sama nase, da mi je uspelo.  Prišla sem do spoznanja, da lahko marsikaj izpeljem in  če po pravici povem,  se mi sedaj odpirajo marsikatere stvari na katere včasih tudi pomislila ne bi.

Končno sem imela vse, izpit, motor, manjkal pa je le pogum za prvo samostojno vožnjo. Prvič nisem želela sama na cesto s popolnoma novim motorjem in s svežim izpitom.  V avtošoli je bil vedno z menoj inštruktor, ki me je usmerjal, pomagal, spodbujal  in je bilo bistveno lažje.  Nisem bila prepričana, da bom sama zmogla. Zame je bil to korak v neznano. Dva tedna sem se mučila s tem kdaj in s kom se bom šla peljat, potem pa je neko soboto padla odločitev. Grem sama, sicer je vse skupaj brez veze. Kar bo bo. Če bom padla me bo že kdo pobral, za motor, se bo že našel kakšen kavalir in mi bo pomagal pobrati to težo (sem dokazala, da tudi sama zmorem. Sicer je naporno ampak trma in ego naredita svoje). In  sem šla. Kaj bom čakala na moške, saj sama zmorem in je tako tudi bilo😊.

Zvečer  je  sledilo že prvo povabilo na skupno vožnjo in moje veselje je bilo toliko večje.  Komaj sem čakala nedeljsko jutro. Bila sem polna adrenalina, malo tudi od strahu, saj bom prvič imela motoristično družbo in nisem vedela kaj se pričakuje od mene.  Ampak seveda spet moji strahovi, ki so bili popolnoma nepotrebni.  Po začetni tremi in seveda  vprašanjih o mojem izgledu, motorju,  sva se  le odpravila na pot. Seveda ob odhodu cel kup opazovalcev. Starši na kupu, mlajši sin, sosedje za zavesami.  Takrat mi ni bilo vseeno, danes pa mi je.  Zdaj vem, da me vsi podpirajo, privoščijo in želijo, da uživam in verjemite mi, da res. Vsak dan bolj in vse to drugi tudi opazijo na meni. Oči žarijo, nasmejana, zgovorna, pa še kaj bi se našlo.

Življenje je dobilo drugačen smisel. Vem, da je motorizem nevaren. Odgovornost je na meni, pa ne samo do mene in drugih udeležencev v prometu, ampak tudi do moje družine, predvsem do mojih sinov.  Kljub odobravanju mlajšega sina  in neodobravanju starejšega sta oba moja, oba imam enako rada in si ne predstavljam življenja brez njiju ampak se mi zdi, da če je mama srečna,  so tudi otroci bolj srečni in je vse skupaj lažje. Vem , da ju je strah za mene, čeprav to pokažeta na malo čuden način in verjemite, da se tudi jaz bojim za njiju. Ampak tako je življenje.  Ne bom izzivala, do nesreče, bolezni lahko pride tudi, če si doma in ne delaš nič adrenalinskega. Moja odločitev, moje življenje. Ampak  še enkrat, ponosna, da sem speljala. Pri tem pa tudi zahvala vsem, ki so vedeli za moj podvig in me pri tem podpirali. Nenazadnje  gre velika zahvala tudi inštruktorju, ki je prenašal tudi moje nemotoristične teme (nekomu sem se morala izpovedat😊), ki me je spodbujal, naučil vse – tudi »tankanja«  in sploh pripeljal do konca. Tako, da če to bere, še enkrat res velika HVALA.

Če želite lahko spremljate moje podvige. Verjetno bodo za stare mačke enostavni, zame začetnico, pa je vsak nekaj posebnega. Mogoče  koga spodbudim, da v sebi odkrije skrite, potuhnjene želje in se odloči, da gre po moji poti. 

Napoleon Bonaparte je rekel »Umetnost uspeha je v tem, da znaš biti hkrati drzen in previden.«  In s to trditvijo se tudi sama strinjam.

Toliko za začetek. Za vnaprej pa obljubim, da vas bo seznanjala z mojimi »furami«, pa kakšna »slikca« se bo tudi  našla.