Še en cilj leta 2022 izpolnjen. Moj Hanzi and Co. so me pripeljali do morja. Po jutranjem zmrzovanju sem se ogrela šele v Postojni, zdaj mi je pa že vroče. Kar mal čudno izgledam v dolgih rokavih. Več pa kasneje.
Pa je še ena dogodivščina za mano. Po jutranjem štartu in zmrzovanju, kar sem že omenjala je bila prva destinacija otok Krk in samo mesto Krk.
Pot nas je zanesla po AC do Vrhnike, naprej po stari cesti do Ilirske Bistrice, čez mejni prehod Jelšane. Na meji sem se tako obirala z dokumenti, da mi je “modri” že parkrat zamahnil, da lahko grem. Sem imela tremo (pri teh letih ) in težave, kam dati osebno, očala, rokavice. Mi je manjkal še en dodatni par rok, da bi vse pošlihtala. Za drugič zdaj vem, kako si olajšat vse skupaj. Saj nazaj je šlo že bistveno lažje . Naprej do Reke in na odcep za Krk na vsesplošno znani most. Ovinki so bili razpotegnjeni, kar obožujem in vožnja zame je bila pravi užitek. Pa še čas sem imela za gledanje naokoli, itak ženske smo “firbčne”.
Motorje smo parkirali, potem pa na en hitri ogled in skok v morje. Skok ni bil, bolj polžja varianta ampak kako rečejo, kar se mora se mora. Sicer mi je malo žal ampak po parih urah vožnje se prileže ohladitev (mrzla voda).
Naslednji dan po drugi smeri nazaj. Iz Krka do Opatije in Moščeniške Drage, Labina, proti Pazinu do Novigrada. Malo energije za naprej proti domu in skozi Dajlo, Umag do slovenske meje. Potem do Kopra in na AC do doma. Sicer me je vožnja ponoči skrbela, pa še po AC, ampak je šlo brez težav, pravzaprav adrenalin posebne vrste. Še mraza nisem čutila, sem ga pa potem doma. Verjetno je kasneje vse skupaj prišlo za mano. Videla sem samo še vročo vodo, čaj in posteljo. Ampak prej pa seveda še malo klepeta z mojima sinovoma, ki me nista nič pogrešala (jaz sem pa jih). Novih 552 km, kmalu bo spet okrogla številka na mojem Hanziju.
