Lepe dneve je potrebno čimbolje izkoristiti saj bo kmalu konec sezone. Zame, ki sem v tem hobiju še bolj zelena malo prej za izkušene kasneje.
Danes je padla magična številka. Od kar vozim, od začetka letošnjega julija pa do danes, prevoženih 2000 km dosegla ravno na bivši cestninski postaji Torovo. Do doma jih je bilo že malo več .
Če bi šla na kako krajšo pot bi šla sama, na daljše pa imam vedno dobro družbo. Ta vikend bi lahko izbirala med dvema turama, ampak ker sem bila za eno že dogovorjena, je druga na žalost odpadla. Pregovor kdor prej pride, prej melje, v mojem primeru drži. Vem, da bo še prilika, tako da me bo tudi Bovec videl (ali pa jaz njega).
Tako kot že običajno mimo Kranja do Smlednika in Medvod, po obvoznici do Rudnika in v smeri Višnje Gore. Znameniti klanec smo premagali brez težav in 123 prispeli do Ivančne Gorice. Skozi Muljavo, kjer sem se pri vsej “brzini” imela čas še spomnit na našega pisatelja Josipa Jurčiča. Se vidi, da je mlajši sin ravno zaključil OŠ in je od vsega učenja tudi meni kaj ostalo . Po “partizanki” do Žužemberka in dozo kofeina, naprej proti Črnomlju do Ķočevja, na kosilo k Tušku, kjer sem si ogledala še oba kočevska medveda. Po pravici povedano sta se mi zasmilila ampak kdo sem jaz, da lahko sodim o tem kaj je/ni dobro za njiju. Skozi Ribnico, kjer je bil ravno sejem suhe robe do Škofljice, Rudnik, skozi predor Šentvid in na AC, smer Kranj Zahod.
Dež me danes na poti ni ujel, je počakal, da sem doma parkirala mojega Hanzija, potem pa se je ulilo . Se pravi, da je bilo poleg vseh dobrih stvari, tudi vreme na moji strani.
